Agromin

Kmetijstvo manjšin
Agricoltura delle minoranze

sponsor

Deželna kmečka zveza
Associazione regionale Agicoltori
Comunità Autogestita Costiera della Nazionalità Italiana
Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti

Čebelastrvo

Na Slovenskem se je že od nekdaj čebelarilo in pripravljalo medene napitke. Tako so naši predniki čebelarili tudi v Istri. Za istrske medove na sploh pa velja, da v povprečju vsebujejo do tri odstotke manj vode kot ostali slovenski medovi. Istrski med je prisoten tudi na raznih natečajih v tujini.

Nekateri dokumenti pričajo o tem, da je bilo čebelarstvo na Tržaškem Krasu razširjeno in urejeno s posebnimi zakoni že v devetnajstem stoletju. Na čezmejnem območju živi čebela, ki je rezultat srečanja med ligursko in kranjsko čebelo. Le ta se je popolnoma prilagodila ozemlju in njegovim posebnim podnebnim pogojem.

Čebelarji iz Kopra, Izole in Pirana delujejo pod okriljem Obalnega čebelarskega društva Koper. Včlanjenih je 130 čebelarjev – čebelarstev. Letna proizvodnja medu znaša med 50 in 150 tonami.

Na območju Tržaške pokrajine deluje Čebelarski konzorcij za Tržaško pokrajino, ki je najmanjša, a danes tudi najmlajša italijanska čebelarska organizacija. K njemu so pristopili skoraj vsi čebelarji pokrajine: približno 100 jih je, skoraj vsi s polovičnim delovnim časom, in imajo skupno 1000 panjev, razporejenih po celotnem ozemlju pokrajine.

Obe organizaciji promovirata poznavanje in prodajo različnih vrst krajevnega medu skozi stalno dejavnost informiranja v zvezi s prehrano, ki je usmerjena predvsem mladim.

Tako se je kraški med – zaradi svojih posebnih organoleptičnih lastnosti, pa tudi zaradi strokovnosti njegovih pridelovalcev –uveljavil na regionalnem in državnem nivoju ter dosega najvišja mesta na natečajih tega sektorja. Kraški med - ki ga lahko upravičeno označimo kot integralen deviški med - čebelarji vzamejo iz satja in ga natočijo v kozarčke: takega, kot so ga čebele proizvedle, brez vsakršne dodatne obdelave.

V Istri, poleg medu, pridobivajo tudi cvetni prah, propolis in vosek. Vzrejajo matice in rezervne družine, proizvajajo medene likerje – kot na primer tradicionalno medico, tinkturo propolisa in manjše količine matičnega mlečka. V železni repertoar zelo pestre tržne ponudbe pa sodijo tudi čudovite sveče, medeno pecivo in »apikompleks«, ki je kombinacija propolisa, matičnega mlečka in cvetnega prahu v medu.

Sort medu je veliko. Po vsem svetu jih je verjetno več kot dvajset tisoč. Na čezmejnem območju so znani gozdni, cvetlični, akacijev, kostanjev, lipov, sončnični in hojev (jelkov) med. Na Tržaškem poznamo tudi rešeljikov med ali »marasca«, lipov in tipični cvetlični kraški med sedaj že poznan tudi onstran regionalnih meja.

V Slovenski Istri so pomembne paše tudi na rešeljiki, divji češnji, bršljanu, materini dušici in šetraju.

Rastline, ki medijo na obmejnem območju:

  • Vrba: barva vrbovega medu je temno rumena, delno se preliva v zelenkasto. Takoj, ko se iztoči, kristalizira v drobne kristale in dobi sivkasto barvo.
  • Črni trn: skupaj z ostalimi spomladi cvetočimi rastlinami je pomemben za razvoj čebelje zalege. Daje cvetni prah in nektar.
  • Divja češnja: je močno medonosno drevo tako z nektarjem kot s cvetnim prahom. Čebele enako rade obiskujejo divje in gojene sorte češenj.
  • Mali jesen: je eno izmed najbolj pogostih dreves v Slovenski Istri in na Krasu. Mlade jesenove veje, ki jih je nabodel jesenov škržat, še nekaj časa puščajo sladek sok-mano, ki se na toplem zraku strdi.
  • Lipa: med je svetle barve, v tekočem stanju bledo rumen z zelenkastim opalnim odsevom, zelo tekoč, z okusom po pepermintu. Ima močan vonj po lipovih cvetovih. Nerad se strdi, včasih kristalizira v mesecu ali dveh. Zaradi svoje zdravilnosti je pri naših ljudeh že od nekdaj zelo priljubljen. Je tudi zelo baktericiden. Lipa cveti med zadnjimi, po akaciji in kostanju.
  • Kostanjev med: kostanjeva paša je med najbolj pomembnimi za pridelavo medu v Sloveniji, vendar je nekoliko manj obilna kot akacijeva. Iz moških cvetov prinašajo čebele le cvetni prah, iz ženskih pa nektar. Na začetku cvetenja kostanj ne medi takoj. Najprej daje cvetni prah, kasneje tudi medičino. Med pravega kostanja je grenak in vsebuje veliko cvetnega prahu. V tekočem stanju je rjavkastordeč in je včasih precej podoben jelkovemu, strjen pa je rjavkast in debelozrnat.
  • Robinija (akacija): najbolje medi v Slovenski Istri in v Pomurju. Med je belkast, skoraj prozoren in skoraj brez vonja, ima blag in mili okus ter se v splošnem šteje za zelo kvaliteten med. Strjuje se nerad ali pa samo delno. Imenujemo ga tudi »damski med«.
  • Vresovec: med iz jesenskega vresja. Kadar je tekoč, je zelo gost, rdečkasto rjave barve, se pa že v satju strdi tako, da ga le s težavo iztočimo.
  • Bršljanovec: med iz bršljana. Je zelo gost in rjave barve, se pa že v satju strdi in je sila neugoden za prezimovanje čebel. Nekateri čebelarji ga imajo kar v satih, ki jih razrežejo na kocke, saj so odličen nadomestek bonbonov in žvečilnih gumijev. Po njem je veliko povpraševanja.
  • Timijanov med (med materine dušice): je podoben vresovemu. Je temno rjave barve in ima značilen okus po timijanu. Znano je, da ga pridelujejo v Liki in na Kordunu, vendar materina dušica tudi v Istri pogosto medi. Ima prijeten, blag okus po čokoladi in mu stari čebelarji pravijo čokoladovec. Je izvrstno zdravilo za obolelo grlo in dihalne organe, ker vsebuje aromatične snovi in olja. Izvleček iz timijana uporabljajo kot dodatek k sirupu proti kašlju.

Na Tržaškem Krasu so najbolj razširjene naslednje vrste medu:

  • Gozdni manin med: Kraški gozdni manin med nastane tako, da čebele nabirajo izločke različnih listnih uši, ki srkajo limfo iz listov dreves in grmov, kot so na primer lipa, ruj, poletni in puhasti hrast ter javor. Lipa, ruj, puhasti hrast in javor so že od nekdaj prisotni na kraškem območju, kjer se spontano razvijajo znotraj divjih gozdnatih področij.
    Manin med (manovec) je tudi edini listni med, ki se pridela v Sloveniji. Gozdni manin med je viskozen in kristalizira v relativno kratkem času. Ko je med še tekoč, je njegova barva temna ali zelo temna – od jantarjeve do skoraj črne z zelenkastimi odtenki; če kristalizira, pa je temno rjave barve.
    Zaradi visoke vsebnosti soli in fruktoze je še posebej priporočen pri dietah z malo sladkorja.
  • Rešeljikov med (»marasca«): Ta med izhaja iz nektarja rešeljike (Prunus mahaleb), grm, ki je tipičen za Tržaški in Goriški Kras.
    Značilnost medu je jantarjeva barva z rdečkastimi odsevi. Okus je grenkljat, spominja na aromo mandljev.
    Zaradi visoke vsebnosti fruktoze ostane dolgo tekoč.
    Tipične značilnosti tega medu so njegov posebni okus, fizično stanje in barva. Glede na to, da ni vedno proizvod izključno rešeljike, je njegov kakovostni standard odvisen od letine in območja, na katerem je nastal.
    Imajo ga za redko dragocenost kraških medov, saj je le malo letin, v katerih ga uspejo proizvesti v zadovoljivih količinah. Ta med nekateri čebelarji pridobivajo v skladu z dolgoletno tradicijo izključno na območju Tržaškega in Goriškega Krasa.
  • Cvetlični med: Cvetlični med, pridobljen na kraškem območju Furlanije Julijske krajine, izhaja predvsem iz nektarja številnih cvetlic, prisotnih na naravnih travnikih (npr. na kraški goličavi), katerim se pridruži nektar nekaterih grmovnic in dreves.
    Če je med proizveden v začetku pomladi, je tekoč in ima značilno grenkljato aromo rešeljike. Če pa je nektar nabran kasneje, na značilnosti medu vplivajo različne vrste cvetlic iz družine metuljnic, ki mu dajo nežno aromo; v tem primeru ostane dolgo tekoč in je bolj ali manj temne jantarne barve. Včasih lahko kristalizira zaradi prisotnosti nektarja lipe. Kot vsi temni medovi, vsebuje mnogo mineralnih snovi, encimov in pelodov. Kraški cvetlični med prepoznamo po njegovem značilnem okusu, ki je včasih močan, in barvi (bolj ali manj temna beige). Kraški cvetlični med pridobivajo čebelarji kraških območij Furlanije Julijske krajine v skladu z dolgoletno tradicijo in že od nekdaj predstavlja enega glavnih proizvodov čebelarstva.

Še nekaj o medu...

Zdrav človek lahko poje tri velike žlice oziroma 100 gramov te zdravilne tekočine na dan, kar zadošča za dnevne potrebe. Športniki in fizični delavci lahko pa pojejo še enkrat toliko medu. Čebele koristijo človeku posredno in neposredno. Posredno, ko oprašujejo sadno drevje in druge kulturne rastline, neposredno pa z medom, voskom, cvetnim prahom, matičnim mlečkom, propolisom ali zadelavino in čebeljim strupom.
Med je hrana, poživilo in zdravilo!

panj